Zelo, zelo zgodaj smo se odpravili v daljni kraj po imenu Bruck. Med potjo smo se nekajkrat ustavili in spili kakšen čaj ter pojedli kakšen prigrizek. Pot do Brucka v Avstriji je bila dolga, a na srečo dokaj ravna. Večinoma smo se peljali po avtocesti.

Ko smo prispeli, so nekateri že trenirali, mi pa smo si morali najprej poiskati prostor za nastanitev. Na prostor, ki smo ga našli, smo postavili šotor, orodje, gokart ter vse potrebno za trening. Prvi trening ni bil kaj prida, saj sem bila prvič na tej progi. Ker pa sem se je hitro navadila, smo lahko pričeli z resnejšim treningom. Pomagal nam je tudi g. Roman Jernejc, ki nam je zagotovil vse potrebno za tekmo. Po treningu, ki je potekal v petek, smo gokarte pospravili in se odpravili v kavarno kjer smo postali nekaj sporočil in se okrepčili z pijačo. Po okrepčilu smo se odpravili v hotel, v katerem smo prespali. Tam smo povečerjali, se malo pogovorili ter odšli spat.

Na sobotno jutro nas je zbudil alarm na mobilniku. Hitro smo ustali in odšli na zajtrk, nato pa na dirkališče. Med vožnjo smo videli polno vetrnic, ki s pomočjo vetra proizvajajo energijo. Sobota je bila natrpana, saj je bil le dan do dirke. Po boksih se je vozilo vse več otrok z motokrosi in električnimi skiroji. Na stezi nas je bilo preko 20, zato je bila tudi tu gneča. Domači dirkači so se lovili kot čebele, mi pa smo jih dohajali. Na sobotni večer smo morali opraviti tehnični pregled. Pokazati smo morali motor, šasijo in homologacijo čelade. Na koncu dneva pa smo se kot prejšnji dan odpravili v hotel na večerjo in spanje.

Nedelja je bila dan za dirko. Trening je bil samo eden, nato so sledile kvalifikacije, na katerih sem bila osemnajsta od dvajsetih dirkačev.

Na tribunah sem si ogledala predfinalno dirko razreda Rotax Micro Max, v kateri so se otroci zaleteli takoj na štartu, saj je skoraj vsak hotel iti na notranjo stran. Tako sem kar malo ustrašila, kako bo na naši dirki.

Bilo je še huje kot sem mislila. Na notranji strani so se prerivali in počili skupaj. Nastal je kupček zvitih gokartov in aks. Nato pa je tik pred mano nekdo priletel v gume nato še eden nanj in nato še eden. Komaj sem se izognila trku, a mi je vseeno uspelo. Uspešno sem nadaljevala vožnjo. Na koncu sem pridobila devet mest in končala deveta.

Finalno dirko v najmlajšem razredu je eden končal v reševalnem vozilu, ker se je zaletel v ograjo, a mu ni bilo nič hudega. Naš razred pa ni bil tako razmetan po stezi kot prej. Start je bil milejši in brez zapletov. Med dirko smo se nekajkrat prehiteli, a na koncu sem vseeno obdržala deveto mesto.

Za udeležbo sem prejela tudi majhno nagrado, to je bila medalja.

Tekmoval je tudi Sandro Lukovič in Ukyo Sasahara. Sandro je zmagal v razredu DD2, Ukyo Sasahara pa je bil drugi v svojem razredu.

Fotografije z mojega največjega dogodka sem odložila v galeriji in si jih lahko ogledate.

»Še enkrat se najlepše zahvaljujemo Romanu in Renati Jernejc (Sportstil), ki sta sponzorirala celotno tekmovanje.«