Konec novembra 2014 se je preizkusila tudi na svetovni dirki Rotax MAX Challenge Grand Final v španski Valencii. S tem zanimivim športom se je srečala že pri petih letih. Leta 2007 je začela tekmovati na državnem prvenstvu in v Sportstil pokalu. Na sedmih dirkah, ki so potekale v Sloveniji, Italiji in na Hrvaškem, je osvojila štiri prva in tri druga mesta. Poleg tega je prejela tudi priznanje za najboljšega voznika v kartingu.

Ali si leta 2005, ko si s komaj petimi leti odkrila svoj sanjski konjiček, dirkanje z gokardom, mislila, da ti bodo sanje spremenile življenje?

Takrat na to res nisem pomislila, saj mi je bil karting le za zabavo. Z obiskovanjem karting šole v Ljubljani pa sem se začela zavedati, da je to mogoče res – to. Karting mi je zagotovo spremenil življenje, saj je postal del mene. Že od vsega začetka v njem zelo uživam.

Tudi starši so s teboj nenehno na poti, oba ti pomagata in te spremljata. Kako je videti vaš delovno-športni dan?

Res je, karting je pri nas kar družinski šport. Vikende na treningih preživljamo skupaj in se skupaj tudi zabavamo. Pripravimo se že dan prej s pregledom in z osnovno nastavitvijo opreme, ki jo nato zložimo v prikolico. Že zgodaj zjutraj se odpravimo proti dirkališču, do koder je po navadi vsaj dve uri vožnje. Tam pripravimo boks ter do konca sestavimo in nastavimo kart glede na trenutne vremenske razmere. Sledi priprava dnevnega načrta treningov, nakar se posvetimo sami vožnji. Vsaka vožnja traja približno petnajst minut. Glede na moja opažanja in podatke, ki jih dobimo iz telemetrije (računalnik karta), nastavljamo kart za naslednje treninge tega dne. Dnevno naredim tudi več kot sto kilometrov. Vmes se vedno najde čas za igro, pri čemer pride na račun tudi moj brat. Po končanem treningu očistimo kart, pospravimo stvari in se odpravimo domov. Dolga vožnja proti domu je idelna za pogovor in analiziranje dogodkov, pomenimo pa se tudi druge stvari, ki niso povezane s kartingom.

Leta 2007 si že pričela osvajati tudi najvišja mesta. Katere zmage se najraje spominjaš?

Moram omeniti, da je leto 2007 tudi leto, ko sem začela prvič tekmovati za državno prvenstvo in Sportstil pokal. Najraje se spominjam, kako sem prvič dosegla drugo mesto in sem prehitela dva do takrat najuspešnejša italijanska dirkača v moji kategoriji. Takrat sem spoznala, da lahko tudi sama posežem po najboljših mestih.

V sezoni 2008 si že postala podprvakinja državnega prvenstva in tudi Sportstil pokala. Dirke so potekale v Sloveniji in Italiji. Ste bili z domačimi nenehno na poti, je bilo naporno?

Ja, res smo bili nenehno na poti. V Sloveniji so bila takrat kar tri dirkališča, bila pa so oddaljena ravno toliko kot dirkališče Alberone v italijanskem Čedadu. Malo bolj zapleteno je bilo s treningi na Hrvaškem, saj smo morali za prehod meje urejati izvozno-uvozno dokumentacijo, podobno kot je to potrebno za tovornjakarje. A naša družina se zna zabavati in čas, v katerem smo prisiljeni na mukotrpno čakanje, izkoristimo po svoje.

Sezono 2009 si začela z novo kategorijo 2, Gazelo 60 mini. Dirkalnik je bil grajen na osnovi Intrepid mini okvirja, ki ga poganja Iamin Parilla 60-kubični motor. Je bil prehod na zmogljivejši dirkalnik težak?

Prehod je bil predvsem nujen, saj sem bila že prestara in prevelika za kategorijo mini 50. Z užitkom sem se prilagodila na višje hitrosti. Vesela sem bila, ker sem lahko kart vžgala sama s pritiskom na gumb in mi ni bilo treba čakati atija. Več težav so nam predstavljale nastavitve, saj je bil dirkalnik popolnoma drugačen. Okvir je bil večji, nastavitev zanje je bilo precej več kot za mini 50, motor pa je bil krepko močnejši in sestavljen iz več delov, od katerih je vsak imel svoje nastavitve.

Proti koncu te sezone je prišlo tudi do večje spremembe, saj si začela sodelovati z Matjažem Praznikom, ki je postal tvoj trener. Kakšne so bile razlike?

Matjaža smo bili vsi zelo veseli. Ima veliko dirkaških izkušenj kot voznik relija, saj je po svetu dirkal več kot dvajset let. Tudi na področju kartinga je njegovo znanje ogromno, saj je njegov sin takrat že posegal po najvišjih mestih. Upam si reči, da je najboljši trener, kar jih je, saj mi zna razložiti stvari na primeren način, zna pa se tudi zelo dobro pohecati. Pomagal nam je nastaviti kart, meni pa izboljšati tehniko vožnje. Učila sva se prehitevati, zavirati, pospeševati ter voziti idealno linijo. Člani naše in njegove družine smo postali dobri prijatelji.

Tudi sezona 2010 je bila zanimiva, saj si prestopila v višjo v kategorijo 3, Gazela 60 free. Gokarti v kategoriji so še hitrejši in zmogljivejši in omogočajo več nastavitev. So prišle tudi nove zmage?

V tej novi kategoriji smo zamenjali okvir in motor, saj je bilo to dovoljeno. Pospeški so bili boljši, hitrost pa večja. Iz šestih dirk sem domov prinesla tri zmagovalne vence in pokale ter dva pokala za drugo mesto. Tehnična okvara na eni izmed dirk mi je zaradi pravil skupnega točkovanja onemogočila končno zmago. Tako sem sezono končala na drugem mestu.

Leta so tekla, športni uspehi so se nizali, danes imaš že skoraj šestnajst let, v kartingu pa osvojenih že kar nekaj najvišjih naslovov. Katere?

V svoji karieri sem dosegla zelo dobre uspehe in na vse se ponosna, saj sem jih dosegla sama s pomočjo staršev, trenerja in zvestih navijačev. V svoji zbirki imam več kot sedemdeset pokalov. Dvakrat sem bila državna prvakinja, trikrat pokalna prvakinja Sportstila, štirikrat državna podprvakinja, štirikrat podprvakinja pokala Sportstil, podprvakinja hrvaškega pokala CroCup ter enkrat tretja na državnem prvenstvu. Letos sem državna in pokalna prvakinja, izbrana pa sem tudi za najboljšega voznika leta 2014 v panogi karting.

Kot pokalna zmagovalka si dobila vstopnico za svetovno dirko Rotax MAX Challenge Grand Finals, ki je potekalo na dirkališču Kartodromo Internacional Lucas Guerrero Chiva v španski Valencii. Kakšni so tvoji spomini?

Moji spomini na svetovno prvenstvo so tako močni, kot da bi se to zgodilo včeraj. Vsakega dneva posebej sem bila vesela, saj sem v vožnji tako uživala, kot še nikoli do sedaj. Samo v moji kategoriji je bilo 72 voznikov – zmagovalcev pokalnih prvenstev posameznih držav. Z užitkom sem jih prehitevala. Bila sem popolnoma sproščena in vesela, da sem bila tam. Vozila sem popolnoma nov avto, ki ga je izdelal Sodikart, poganjal pa ga je Rotaxov 125-kubični motor s prenovljenim uplinjačem. Motor je imel 23 konjskih moči. Na tej stezi, ki je dolga 1428 metrov in široka devet metrov, je dosegel povprečno hitrost 72km/h, po ravnici pa sem se peljala preko 100km/h. Zaradi napačnih odločitev glede nastavitev sem imela slab kvalifikacijski čas, ki me je postavil na zadnja štartna mesta posameznih dirk. Na prvih dveh dirkah sem se odlično odrezala in s 33. mesta napredovala enkrat na 17., drugič pa na 23. mesto. Na tretji dirki sem prav tako odlično začela in jih že kar precej prehitela. Dobro je že kazalo, da se uvrstim v finale, vendar mi je to onemogočil trk sredi dirke. Zletela sem s steze in ritensko udarila v zaščitno ograjo. Moja borbenost in trma sta bili razlog, da sem se hitro vrnila nazaj na stezo in vseeno končala dirko. Svetovno prvenstvo sem tako končala na 55. mestu.

Ali čez zimo počivaš? Si kako drugače nabiraš izkušnje, znanja, moči?

Čez zimo se sezona kartinga začenja, saj se večina treninga opravi takrat. Ko sem imela najbolj intenzivne priprave, sem trenirala skoraj vsak vikend od novembra do marca. Zaradi ugodnih vremenskih razmer se na treninge odpravljamo na steze v bližino Benetk. Za fizično pripravo skrbim s fitnesom, lokostrelstvom in redno vadbo, občasno obiščem tudi seminarje za psihično pripravo. Odzivam se tudi na vabila na predstavitve športnikov in kartinga, kot je bila ta teden v Centru Supernova na Rudniku ter v karting šoli BTC.

Katera je bila tvoja zadnja tekma, kako si se odrezala?

Moja zadnja tekma je bila omenjeno svetovno prvenstvo v Valencii, na kateri sem bila 55. od 72 tekmovalcev v moji kategoriji.

Kakšna je konkurenca na tem športnem področju, ki ti je tako zelo pri srcu?

Konkurenca je vsako leto drugačna. Včasih je dirkačev več, včasih manj. Vedno več se dirk udeležujejo tudi dirkači iz drugih držav, vedno pa se najde kdo, ki je dovolj hiter, da mi predstavlja izziv.

Kako športne dejavnosti združuješ s šolskimi, z najstniškimi?

Na prvem mestu je šola, zato vedno najprej naredim nalogo in se učim. Šele nato sledi trening, po potrebi pa zvezke za učenje vzamem s sabo. Treningi so  največ ob koncu tedna, zato v šoli ne manjkam prav pogosto. S prijatelji se ne družim veliko, ker me čez teden ni doma, saj sem v Ljubljani. Ko imamo vsi čas, pa se skupaj dobimo in poklepetamo.

Kakšni so tvoji načrti za letošnje leto?

Tudi letošnje leto bo zanimivo in polno izzivov. Eden izmed njih je že ta, da bom prestopila v višjo kategorijo, kjer ni več starostne omejitve navzgor. Vozila bom kart z 125-kubičnim motorjem s 30 konjskimi močmi. Poskusila bom dati vse od sebe, saj bi rada še enkrat okusila teden svetovnega prvenstva. Predvsem pa bom poskušala uživati.

Pa še beseda, dve o denarju. Je težko dobiti sponzorje?

Karting kot hobi niti ni tako drag, ko pa se s tem ukvarjaš profesionalno, stroški niso majhni. Nekaj sponzorjev me spremlja že precej sezon, veliko pa jih je pokazalo podporo pred svetovnim prvenstvom. Vsem sem hvaležna za podporo in pomoč ter se jim v tem trenutku tudi iskreno zahvaljujem. Načeloma je sponzorje, vsaj za moj šport, kar težko dobiti.

Loški Utrip
Milena Miklavčič