Kvalifikacijsko preizkušnjo, ki so jo tokrat močno krojile tudi visoke temperature, je Katja končala na drugem mestu, ki ga je obdržala tudi v predfinalni dirki.

Štart v finalni vožnji se Katji tokrat ni izšel po načrtih in v prvem ostrem zavoju je padla na peto mesto, vendar si je z borbenostjo hitro priborila tretje mesto in nato iz kroga v krog zmanjševala zaostanek za drugo uvrščenim, ki ga je uspešno prehitel in tekmo zadovoljna končala na drugem mestu. Naslednja tekmovalna preizkušnja Katjo čaka 30. avgusta v Čedadu v Italiji.

Radio Sora
Jana Jenko

V Kopru in drugih obalnih krajih te dni snemajo celovečerni mladinski film Nika.

Režiser Slobodan Maksimović, ki je zaslovel s filmom Hvala za Sunderland, pravi, da je zamisel za nov film Nika vzniknila na vsakoletnem nogometnem svetovnem prvenstvu umetnikov v Moskvi. Tam se je družil s pisateljem Matjažem Pikalom: “Matjaž mi je zaupal svojo zamisel o zgodbi, v kateri bi glavno vlogo imel fant, voznik avtomobilov, ljubitelj hitrosti. Rekel sem mu, da bi mi bila zgodba zanimivejša, če bi pripovedovala o punci, ki vozi avto, nakar sva prišla do gokarta, do Nike in njenih sanj o tem, da bi nekega dne vozila formulo ena. Ker je njen oče izgubil življenje v prometni nesreči, ji mama ne dovoli trenirati tega športa, kar najstnico zelo prizadene. Začne popuščati v šoli in zanemarjati odnos z mamo. Več pa ne povem.”

Film bo mladostniško uporniški, a nagovoriti bo skušal vse generacije, pravi. “To je nova lepa zgodba, ki jo želim najprej povedati staršem, potem pa še mladini. Nisem tako pameten, da bi jim delil nasvete, ampak s filmom odpiramo vprašanje mlade generacije, odkrivamo, koliko mora biti človek vztrajen in trmast, koliko pa previden in pameten.”

Glavno vlogo je zaupal dekletu, ki ga je na avdiciji prepričalo s pozitivno energijo: “Ylenia Mahnič je bila drugačna od drugih punc. Ne rečem, da so bile slabe, a ona je res odstopala. Je dobra učenka, zaradi snemanja je morala predčasno končati tretji letnik gimnazije, izvrstno igra, je lepa, vozi motor, obvlada avto, zadnjič so ji dali voziti gokart, pa ji je šlo tudi to odlično. A najpomembnejše je, da dobro igra. Vse emocije zna upodobiti.”

Lansko poletje je režiser Miha Knific ugotavljal, kako izvrstna in doslej slabo izkoriščena filmska kulisa je Koper, letos isto ugotavlja Maksimović: “Odličen je, in ne samo Koper, ampak celotna obala. Snemamo tudi v Izoli in Piranu, pa v Krkavčah, Zgornjih Škofijah ... Potrudili smo se tudi, da izkoristimo lokacije, ki jih Knific ni.”

Primorska bo v filmu res zasijala, potrjuje glavna igralka, koprska gimnazijka Ylenia Mahnič, ki še ni čisto dojela burnih sprememb v svojem življenju. “Iz šole sem bila na poti domov, z eno nogo sem že stala na avtobusu za Šmarje, ko sem mimogrede od prijateljice slišala za avdicijo,” se z nasmehom spominja tistega usodnega dne. V zadnji krog se je prebila z Demetro Malalan, ki bo v filmu upodobila njeno sošolko.

Ylenio že od nekdaj zanimajo igra, ples in petje, a najbolj prav igra, ki se je je nekaj časa učila v koprskem gledališču pri Katji Pegan.

Vživljanje v Niko ji ni povzročalo večjih preglavic: “Niti Nika ni ženstvena. Je sicer bolj trmasta od mene, enako kakor mene pa jo zanimajo adrenalinski športi.”

V filmu bodo ob njej nastopili znani obrazi: Borut Veselko, Sebastian Cavazza, Gojmir Lešnjak Gojc in drugi. “Zelo je zanimivo, ko jih spoznaš pobliže,” pravi. “Vidiš, da so skromni, duhoviti, zabavni.”

Nikino mamo bo igrala Marjuta Slamič, maminega novega partnerja pa Gašper Tič, ki je prvih osemnajst let življenja preživel v Kopru, kamor se je zdaj vrnil kakor filmski igralec. “Marjuta ima za sabo bogato filmsko kariero, jaz pa sem kljub sedemdesetim gledališkim vlogam tokrat šele tretjič na celovečernem filmu,” pravi. “Zelo sem zadovoljen, da vendarle sem in da sodelujem s Slobodanom Maksimovićem, ki je neskončno prijeten, temu primerno pa je tudi snemanje.”

Delo je izziv tudi za Marjuto Slamič. “Pri takem filmu moraš loviti ravnotežje med resnostjo in lahkotnostjo, primerno za mladino,” pravi igralka, očarana tudi nad Koprom, ki filmarjem ponuja tako fotogenično staro jedro kakor modernejše urbane lokacije.

Bistra Borak iz producentske hiše Nora production group ugotavlja, da so domačini v obalnih krajih zelo lepo sprejeli filmarje, medtem ko se Ljubljančani mnogokrat pritožujejo čeznje, Domen Jerančič, ki je za potrebe snemanja skupaj zbobnal najboljše mlade slovenske voznike gokarta, pa dodaja, da je ta šport zelo povezan s Primorsko: “Zelo razvit je bil, dokler je delovala steza v Luciji. Ko so jo zaprli in se je šport umaknil s Primorske, je število tekmovalcev drastično upadlo. Delovala je samo še steza na Ptuju in kasneje v Krškem. Če bo zaživela steza v Kopru, bomo končno dočakali preporod slovenskega kartinga.”

Niko bodo v Kopru in sosednjih mestih snemali do izteka junija, film predvidoma dokončali do konca leta, premiero pa naj bi doživel naslednjo pomlad.

Primorske novice
Andraž Gombač

Tekma je tokrat potekala na domačih tleh, na dirkališču v Hajdošah pri Ptuju, Katja pa si je v vročem in sončnem nedeljskem dnevu v kvalifikacijah privozila drugo štartno pozicijo, ki jo je ohranila tudi na štartu v finale. Finalna preizkušnje je bila tokrat izjemno pestra, s številnimi prehitevanji a je Katji z borbenostjo uspelo na koncu tekmo končati na 2. mestu.

Naslednja tekmovalna preizkušnja, ki čaka Katjo bo 5. julija, dirkači pa se bodo pomerili v Centru varne vožnje AMZS na Vranskem.

Radio Sora
Jana Jenko

Konec novembra 2014 se je preizkusila tudi na svetovni dirki Rotax MAX Challenge Grand Final v španski Valencii. S tem zanimivim športom se je srečala že pri petih letih. Leta 2007 je začela tekmovati na državnem prvenstvu in v Sportstil pokalu. Na sedmih dirkah, ki so potekale v Sloveniji, Italiji in na Hrvaškem, je osvojila štiri prva in tri druga mesta. Poleg tega je prejela tudi priznanje za najboljšega voznika v kartingu.

Ali si leta 2005, ko si s komaj petimi leti odkrila svoj sanjski konjiček, dirkanje z gokardom, mislila, da ti bodo sanje spremenile življenje?

Takrat na to res nisem pomislila, saj mi je bil karting le za zabavo. Z obiskovanjem karting šole v Ljubljani pa sem se začela zavedati, da je to mogoče res – to. Karting mi je zagotovo spremenil življenje, saj je postal del mene. Že od vsega začetka v njem zelo uživam.

Tudi starši so s teboj nenehno na poti, oba ti pomagata in te spremljata. Kako je videti vaš delovno-športni dan?

Res je, karting je pri nas kar družinski šport. Vikende na treningih preživljamo skupaj in se skupaj tudi zabavamo. Pripravimo se že dan prej s pregledom in z osnovno nastavitvijo opreme, ki jo nato zložimo v prikolico. Že zgodaj zjutraj se odpravimo proti dirkališču, do koder je po navadi vsaj dve uri vožnje. Tam pripravimo boks ter do konca sestavimo in nastavimo kart glede na trenutne vremenske razmere. Sledi priprava dnevnega načrta treningov, nakar se posvetimo sami vožnji. Vsaka vožnja traja približno petnajst minut. Glede na moja opažanja in podatke, ki jih dobimo iz telemetrije (računalnik karta), nastavljamo kart za naslednje treninge tega dne. Dnevno naredim tudi več kot sto kilometrov. Vmes se vedno najde čas za igro, pri čemer pride na račun tudi moj brat. Po končanem treningu očistimo kart, pospravimo stvari in se odpravimo domov. Dolga vožnja proti domu je idelna za pogovor in analiziranje dogodkov, pomenimo pa se tudi druge stvari, ki niso povezane s kartingom.

Leta 2007 si že pričela osvajati tudi najvišja mesta. Katere zmage se najraje spominjaš?

Moram omeniti, da je leto 2007 tudi leto, ko sem začela prvič tekmovati za državno prvenstvo in Sportstil pokal. Najraje se spominjam, kako sem prvič dosegla drugo mesto in sem prehitela dva do takrat najuspešnejša italijanska dirkača v moji kategoriji. Takrat sem spoznala, da lahko tudi sama posežem po najboljših mestih.

V sezoni 2008 si že postala podprvakinja državnega prvenstva in tudi Sportstil pokala. Dirke so potekale v Sloveniji in Italiji. Ste bili z domačimi nenehno na poti, je bilo naporno?

Ja, res smo bili nenehno na poti. V Sloveniji so bila takrat kar tri dirkališča, bila pa so oddaljena ravno toliko kot dirkališče Alberone v italijanskem Čedadu. Malo bolj zapleteno je bilo s treningi na Hrvaškem, saj smo morali za prehod meje urejati izvozno-uvozno dokumentacijo, podobno kot je to potrebno za tovornjakarje. A naša družina se zna zabavati in čas, v katerem smo prisiljeni na mukotrpno čakanje, izkoristimo po svoje.

Sezono 2009 si začela z novo kategorijo 2, Gazelo 60 mini. Dirkalnik je bil grajen na osnovi Intrepid mini okvirja, ki ga poganja Iamin Parilla 60-kubični motor. Je bil prehod na zmogljivejši dirkalnik težak?

Prehod je bil predvsem nujen, saj sem bila že prestara in prevelika za kategorijo mini 50. Z užitkom sem se prilagodila na višje hitrosti. Vesela sem bila, ker sem lahko kart vžgala sama s pritiskom na gumb in mi ni bilo treba čakati atija. Več težav so nam predstavljale nastavitve, saj je bil dirkalnik popolnoma drugačen. Okvir je bil večji, nastavitev zanje je bilo precej več kot za mini 50, motor pa je bil krepko močnejši in sestavljen iz več delov, od katerih je vsak imel svoje nastavitve.

Proti koncu te sezone je prišlo tudi do večje spremembe, saj si začela sodelovati z Matjažem Praznikom, ki je postal tvoj trener. Kakšne so bile razlike?

Matjaža smo bili vsi zelo veseli. Ima veliko dirkaških izkušenj kot voznik relija, saj je po svetu dirkal več kot dvajset let. Tudi na področju kartinga je njegovo znanje ogromno, saj je njegov sin takrat že posegal po najvišjih mestih. Upam si reči, da je najboljši trener, kar jih je, saj mi zna razložiti stvari na primeren način, zna pa se tudi zelo dobro pohecati. Pomagal nam je nastaviti kart, meni pa izboljšati tehniko vožnje. Učila sva se prehitevati, zavirati, pospeševati ter voziti idealno linijo. Člani naše in njegove družine smo postali dobri prijatelji.

Tudi sezona 2010 je bila zanimiva, saj si prestopila v višjo v kategorijo 3, Gazela 60 free. Gokarti v kategoriji so še hitrejši in zmogljivejši in omogočajo več nastavitev. So prišle tudi nove zmage?

V tej novi kategoriji smo zamenjali okvir in motor, saj je bilo to dovoljeno. Pospeški so bili boljši, hitrost pa večja. Iz šestih dirk sem domov prinesla tri zmagovalne vence in pokale ter dva pokala za drugo mesto. Tehnična okvara na eni izmed dirk mi je zaradi pravil skupnega točkovanja onemogočila končno zmago. Tako sem sezono končala na drugem mestu.

Leta so tekla, športni uspehi so se nizali, danes imaš že skoraj šestnajst let, v kartingu pa osvojenih že kar nekaj najvišjih naslovov. Katere?

V svoji karieri sem dosegla zelo dobre uspehe in na vse se ponosna, saj sem jih dosegla sama s pomočjo staršev, trenerja in zvestih navijačev. V svoji zbirki imam več kot sedemdeset pokalov. Dvakrat sem bila državna prvakinja, trikrat pokalna prvakinja Sportstila, štirikrat državna podprvakinja, štirikrat podprvakinja pokala Sportstil, podprvakinja hrvaškega pokala CroCup ter enkrat tretja na državnem prvenstvu. Letos sem državna in pokalna prvakinja, izbrana pa sem tudi za najboljšega voznika leta 2014 v panogi karting.

Kot pokalna zmagovalka si dobila vstopnico za svetovno dirko Rotax MAX Challenge Grand Finals, ki je potekalo na dirkališču Kartodromo Internacional Lucas Guerrero Chiva v španski Valencii. Kakšni so tvoji spomini?

Moji spomini na svetovno prvenstvo so tako močni, kot da bi se to zgodilo včeraj. Vsakega dneva posebej sem bila vesela, saj sem v vožnji tako uživala, kot še nikoli do sedaj. Samo v moji kategoriji je bilo 72 voznikov – zmagovalcev pokalnih prvenstev posameznih držav. Z užitkom sem jih prehitevala. Bila sem popolnoma sproščena in vesela, da sem bila tam. Vozila sem popolnoma nov avto, ki ga je izdelal Sodikart, poganjal pa ga je Rotaxov 125-kubični motor s prenovljenim uplinjačem. Motor je imel 23 konjskih moči. Na tej stezi, ki je dolga 1428 metrov in široka devet metrov, je dosegel povprečno hitrost 72km/h, po ravnici pa sem se peljala preko 100km/h. Zaradi napačnih odločitev glede nastavitev sem imela slab kvalifikacijski čas, ki me je postavil na zadnja štartna mesta posameznih dirk. Na prvih dveh dirkah sem se odlično odrezala in s 33. mesta napredovala enkrat na 17., drugič pa na 23. mesto. Na tretji dirki sem prav tako odlično začela in jih že kar precej prehitela. Dobro je že kazalo, da se uvrstim v finale, vendar mi je to onemogočil trk sredi dirke. Zletela sem s steze in ritensko udarila v zaščitno ograjo. Moja borbenost in trma sta bili razlog, da sem se hitro vrnila nazaj na stezo in vseeno končala dirko. Svetovno prvenstvo sem tako končala na 55. mestu.

Ali čez zimo počivaš? Si kako drugače nabiraš izkušnje, znanja, moči?

Čez zimo se sezona kartinga začenja, saj se večina treninga opravi takrat. Ko sem imela najbolj intenzivne priprave, sem trenirala skoraj vsak vikend od novembra do marca. Zaradi ugodnih vremenskih razmer se na treninge odpravljamo na steze v bližino Benetk. Za fizično pripravo skrbim s fitnesom, lokostrelstvom in redno vadbo, občasno obiščem tudi seminarje za psihično pripravo. Odzivam se tudi na vabila na predstavitve športnikov in kartinga, kot je bila ta teden v Centru Supernova na Rudniku ter v karting šoli BTC.

Katera je bila tvoja zadnja tekma, kako si se odrezala?

Moja zadnja tekma je bila omenjeno svetovno prvenstvo v Valencii, na kateri sem bila 55. od 72 tekmovalcev v moji kategoriji.

Kakšna je konkurenca na tem športnem področju, ki ti je tako zelo pri srcu?

Konkurenca je vsako leto drugačna. Včasih je dirkačev več, včasih manj. Vedno več se dirk udeležujejo tudi dirkači iz drugih držav, vedno pa se najde kdo, ki je dovolj hiter, da mi predstavlja izziv.

Kako športne dejavnosti združuješ s šolskimi, z najstniškimi?

Na prvem mestu je šola, zato vedno najprej naredim nalogo in se učim. Šele nato sledi trening, po potrebi pa zvezke za učenje vzamem s sabo. Treningi so  največ ob koncu tedna, zato v šoli ne manjkam prav pogosto. S prijatelji se ne družim veliko, ker me čez teden ni doma, saj sem v Ljubljani. Ko imamo vsi čas, pa se skupaj dobimo in poklepetamo.

Kakšni so tvoji načrti za letošnje leto?

Tudi letošnje leto bo zanimivo in polno izzivov. Eden izmed njih je že ta, da bom prestopila v višjo kategorijo, kjer ni več starostne omejitve navzgor. Vozila bom kart z 125-kubičnim motorjem s 30 konjskimi močmi. Poskusila bom dati vse od sebe, saj bi rada še enkrat okusila teden svetovnega prvenstva. Predvsem pa bom poskušala uživati.

Pa še beseda, dve o denarju. Je težko dobiti sponzorje?

Karting kot hobi niti ni tako drag, ko pa se s tem ukvarjaš profesionalno, stroški niso majhni. Nekaj sponzorjev me spremlja že precej sezon, veliko pa jih je pokazalo podporo pred svetovnim prvenstvom. Vsem sem hvaležna za podporo in pomoč ter se jim v tem trenutku tudi iskreno zahvaljujem. Načeloma je sponzorje, vsaj za moj šport, kar težko dobiti.

Loški Utrip
Milena Miklavčič

Na Vranskem je potekala zadnja letošnja dirka državnega prvenstva v kartingu, po kateri so znani državni prvaki v vseh petih kategorijah in med društvi. Prav tako se je zaključilo tudi pokalno tekmovanje Sportstil in pokalno tekmovanje ROK.

V razredu Rotax Micro Max je bil v konkurenci državnega prvenstva do tekmecev neizprosen Mai Sadar (Jefra racing),  saj je tekmece ugnal prav na vseh tekmovanjih in tako zanesljivo osvojil naslov državnega prvaka.

Manjša je bila razlika v razredu Rotax Mini Max, kjer je na zadnji dirki sicer zmagal Nik Prunk (ŠK Mega ), a je Anže Dovjak (AKK Sporstil) z drugim mestom na dirki, uspel zadržati pet točk prednosti in se tako veseliti svojega prvega naslova državnega prvaka.

V razredu Rotax Max junior je bila razlika večja in ob odsotnosti lanskega prvaka Jana Šlosarja (AMD Hajdina), ki je letos nastopil le na dveh dirkah, je svoj drugi naslov prvakinje osvojila Katja Pivk (AMD Šlander Celje). Na Vranskem je sicer zaostala za Šlosarjem, a kljub temu v skupnem seštevku prvenstva zanesljivo slavila.

V razredu Rotax DD2 je David Rotar (AMD Moste) letos dokazal, da še vedno zna dobro vrteti volan in pritiskati na plin. Nekdanji večkratni  državni prvak, leta 2002 tudi avtošportnik leta in voznik različnih kategorij formul, je prvi poraz priznal šele v predfinalni dirki na Vranskem, sicer pa v vseh preostalih dirkah konkurenco državnega prvenstva premagal in se veselil svojega šestega naslova državnega prvaka v kartingu.

Največ voznikov je po koncu zadnje dirke uvrščenih  v razredu KZ2, skupaj se je za točke DP potegovalo 13 voznikov. Najuspešnejši je bil Blaž Podlesnik (AMK Rokart), ki je že pred zadnjo dirko imel neulovljivo prednost pred tekmeci in zato na zadnji dirki nastopil v pokalu Rok. Njegovo odsotnost je najbolje izkoristil Janez Preša ml. (AK NSR) in zmagal. Vid Pšajd (AMD Hajdina ) je uspel zadržati drugo mesto, na tretjem pa je sezono končal njegov klubski sotekmovalec Maks Mlakar.

Med društvi so največ točk zbrali prav vozniki Avto-moto društva Hajdina in po štirih letih na prestolu zamenjali AMD Šlander Celje.

Naslov pokalnih zmagovalcev pokala Sportstil, v katerem so uvrščeni tudi vozniki iz tujine, so osvojili:

• Rotax Micro Max: Marko Turk (Hrvaška)
• Rotax Mini Max: Anže Dovjak (AKK Sportstil)
• Rotax Max Junior: Katja Pivk (AMD Šlander Celje)
• Rotax Max: Pierre Runić (BiH)
• Rotax DD2: Sandro Luković (Avstrija)
• Rotax DD2 Masters: Boris Oven (AKK Sportstil)
• KZ2: Karim Greblo (AKK sportstil)
• KZ2 Masters: Karim Greblo (AKK Sportstil)
• Amatersko tekmovanje 125 Shifter: Radko Kovačič (AKK Sportstil)

V pokalnem tekmovanju Rok je odločitev o prvaku padla v zadnji vožnji sezone. Pred dirko vodilni Aleš Šubelj ni uspel ubraniti prednosti in naslov zmagovalca je osvojil Miha Ivačič (oba AMK Rokart).

• Rezultati zadnje dirke državnega prvenstva
• Rezultati zadnje dirke pokala Sportstil
• Rezultati zadnje dirke pokala Rok

• Neuradni končni vrstni red državnega prvenstva
• Neuradni končni vrstni red pokalnega tekmovanja Sportstil
• Neuradni končni vrstni red pokala Rok

AMZS Šport
Erik Logar