Ponoči je padal dež, tako da je bila pista na prvem jutranjem treningu še mokra. Na drugem treningu sem poskušala odpeljati čim hitrejše kroge. Čas sem uspela izboljšati in pristala sem na 28. mestu. Popoldne smo imeli merjenje časa na kvalifikacijah. Čeprav sem na prvi pogled lepo odpeljala kroge, so bili časi žal prepočasni za višjo uvrstitev. Tako sem se uvrstila na 67. mesto. Razporedili so me v skupino C, tako da se bom juti borila v dirkah s skupino D in A. Upam, da se bom uspešno borila in si priborila čim več mest.

V ponedeljek zjutraj smo imeli najprej kratek sestanek z organizatorji. Nato smo odšli na žrebanje svojih kartov. Na štartno-ciljni ravnini so bile štiri dolge vrste kartov štirih različnih proizvajalcev – Sodi, Birel, CRG in Praga. Že sam pogled na te vrste je bil nekaj posebnega. Juniorji smo žrebali Sodi-je. Postavili smo se v vrsto po štartnih številkah in vsak posamezno je iz škatle potegnil žogico in prebral številko. Potem smo odhajali do svojih kartov in jih odpeljali v šotor. V servisnem parku smo spotoma prevzeli še orodje. Pričelo se je delo mehanikov. Celoten kart je bilo treba pregledati, dodati sedež in ga pravilno namestiti ter nastaviti optiko in telemetrijo. Nastavitve za prvi torkov trening so bile določene, tako smo lahko že vse pripravili za prvi trening. Na koncu nas je čakal še brifing, kjer so predstavili posamezne odgovorne osebe ter postopke za naslednji dan. Kar malo utrujeni smo se vrnili v hotel.

V torek smo na prizorišče prispeli še pred odprtjem glavnih vrat. Juniorji smo bili namreč prvi na vrsti za prvi neuradni trening. Transponderje za merjenje časa smo dobili na drugem treningu. S časom nisem bila zadovoljna. Na tretjem treningu sem se veliko bolje odpeljala in izboljšala svoj čas. Jutri me čakata še dva neuradna treninga, popoldne pa vožnje za kvalifikacije, na podlagi katerih nas bodo razporedili v skupine.

Vmes smo odložili še Saro na letališču Tarviso. Ceste so bile precej prazne, zato smo hitro prispeli do letališča. Tako smo morali precej časa čakati. Ker se doslej še nisem peljala z letalom, sem bila kar malo vznemirjena. Med vzletom sem opazovala mestne luči, ki so se vse bolj oddaljevale. Čas med letom smo si krajšali z opazovanjem GPSa, kjer smo lahko videli, kje letimo, kako visoko in kako hitro. Dve uri sta hitro minili. Nad Valencijo nas je pričakal pas megle, potem pa smo zagledali luči pristajalne steze. Let mi je bil všeč. Pot smo nadaljevali z avtom. Kmalu smo prispeli v hotel in se odpravili spat.

V nedeljo smo že zgodaj odšli na stezo, saj nas je čakala registracija in pregled opreme. Bili smo med prvimi, zato smo s prijavo hitro zaključili. Na voljo so imeli tudi rente, da si se lahko popeljal po pisti in jo na hitro spoznal. Izkoristila sem priložnost in poskusila. V prvih nekaj krogih mi je kar dobro šlo, potem pa je začela renta precej zaostajati. Ugotovila sem, da imam popolnoma prazno gumo. Dovolili so mi, da se peljem še eno rundo. Proga mi je všeč. En del je precej hiter, drug pa kar zavit in zahteven. Med tem, ko sem čakala na drugo rundo, sem še opravila pregled opreme. Tam so me najprej stehtali, potem pa še pregledali homologacijo in stanje čelade, kombinezona, rokavic in čevljev. Vse je bilo tako kot je treba. Opoldan smo odšli na kosilo v bližnje Cheste. Ker jim angleščina ne leži najbolj, mi pa ne znamo špansko, smo se sporazumevali z angleščino, italjanščino, največ pa z rokami. Vseeno nam je uspelo, da smo se lepo najedli. Popoldne smo odšli na pisto, da je pregled opravil še Pierre. Skupaj smo se nato odpeljali v center Valencije in si šli ogledat Oceanografic park. Tam smo videli različne ribe, mehkužce, morske pajke, konjičke, morske pse, pingvine, mrože, tjulne, baluge,... Ogledali smo si še predstavo z delfini. Zvečer smo odšli nazaj na pisto, kjer je bil otvoritveni žur. Rotaxovi glavni organizatorji so upihnili 15. svečko na torti. Pogostili so nas s paelo in pijačo. Potekalo pa je tudi tekmovanje v hitrostnem menjavanju gume. Tekmovalci so samo z rokami morali sneti gume iz platišč in jih natakniti nazaj. Zgleda dokaj preprosto, če pa sam poskusiš, pa vidiš, da je to veliko težje narediti. Ampak nekaterim to zelo hitro uspe. Rekordni čas je 23 sekund za premontažo štirih gum. Uff, bliskovito. Po koncu tekmovanja smo se vrnili nazaj v hotel in se pripravili na naslednji dan.

Zaradi zastojev na avtocesti se je podelitev začela s krajšo zamudo, končala pa s slavnostno večerjo.

Začeli so z nagovori, nato pa s podelitvijo. Prejemniki so bili vozniki motokrosa, speedwaya, starodobnikov ter kartinga.

V panogi Karting nas je na oder prišlo pet in predstavnik najboljšega kluba 2014. Poleg pokala za naslov državnega prvaka 2014, sem prejela tudi priznanje za najboljšega tekmovalca v panogi karting za leto 2014. Novost v letošnjem letu je bila ta, da so organizatorji na pokale dali naše fotografije.

Podeljene so bile tudi štiri kristalne čelade, eno posebno priznanje in izbran je bil motošportnik leta 2014.

Na podelitvi sem se v spomin na ta dogodek fotografirala z Romanom Jernejcem, organizatorjem dirk v kartingu, Alojzem Melavcem, članom AMD Šlandra Celje in člana komisije za karting ter Jožetom Zimškom, predsednikom AMD Šlandra Celje.

Žal na podelitev ni bilo mojega trenerja, g. Matjaža Praznika, ki je bolan poskušal počivati. Matjaž hvala ti za veliko pomoč pri doseženih ciljih v moji karieri. Upam, da se pozdraviš čim prej, da odidemo na Rotax Grand Finals v Španijo.

Bilo mi je zelo prijetno, tako da si podobnega srečanja v prihodnje še želim.

Tudi tokrat imam za vas nekaj fotografskih spominov v galeriji.