Že navsezgodaj zjutraj sem opazila, da so obrezali drevesa na ovinku za štartom. To se je precej poznalo v jutranijh urah, saj je bil ta ovinek na vseh dosedanjih treningih precej drseč.

Zaradi dobro nastavljenega avtomobila sem treninge odpeljala zelo dobro in sem bila zadovoljna. S Klemnom sva preizkusila tudi nekaj letečih štartov, saj bo to tudi ena od novosti v tej novi kategoriji, ki jo bom vozila.

Imela sem tudi bljižnje srečanje z ograjo, saj sem pri polnem zaviranju pred ovinkom odlomila vijak nosilca zavor in treščila vanjo. Ni bilo večje škode. Po opravljeni operaciji sem na treningu še izboljšala svoje čase.

Za nagrado sem imela možnost v popoldanskem času voziti avtomobil nastavljen za Junior kategorijo, ki je hitrejši in močnejši. Potrudila sem se in tudi pospravila z nekaterimi juniorčki, tako da sem dan zaključila z nasmehom na obrazu.

Nekaj fotografij sem pustila v galeriji.

Pri tem mi je posebno težko, saj avta ne smem priganjati, ampak ga voziti na prav poseben način. Počasi pa bi bila prava beseda za to stvar. No dopoldne je bilo zato naporno, saj se nisem mogla popolnoma sprostiti, ker sem morala vedno gledati na računalnik avtomobila, da ne pregrejem na novo poservisiranega motorja z obrati.

Na dirkališče v Čedad je prišel tudi stari znanec, s katerim sva skupaj leta 2009 tekmovala v kategoriji R2, Gazela 60 Mini, Nik Popovič. Seveda je vozil že večji avto od takrat, kakor tudi jaz.

Popoldanski trening je zanimiv, saj smo na vozila montirali tudi kamere in si kasneje tudi pogledali posnetke. Naredila sem veliko napak, na kar nisem ponosna in jih tukaj ne bom razlagala. Nekatere med njimi so zabeležene v galeriji.

Napovedan je bil zelo lep dan in res je bilo tako. No ne čisto tako kot smo mislili.

Že pri sestavi gokarda smo ugotovili, da nam manjka izpušna cev, ki je očitno ostala doma na delovni mizi. Imeli smo veliko sreče, saj je na trening prišel tudi Sandro Lukovič, ki nam je prijazno odstopil rezervno izpušno cev. Da je bila stvar še bolj zanimiva, se je podobno zgodilo tudi Viti, ki pa je morala stvar kupiti v bljižni trgovini.

Načrtov za trening je bilo akr nekaj, naj pa omenim le posebnega in nenavadnega in sicer posebno cev za zavijanje ali po domače "špurštango". Le to je prototipno izdelal g. Nenad Stojšič, testiral pa jo je Klemen Praznik. Rezultati uporabe so bili zanimivi, več pa mogoče napišemo v prihodnje.

Obiskal nas je tudi Ivan, ki se je namreč poškodoval in njegova naloga tokrat ni bila mehanična. Prišel pa je z namenom opazovanja in sproščanja.

Dan je potekal zanimivo, treningov pa tudi ni bilo malo. Nekaj fotografij smo pustili v galeriji.