Sabato, per tutta la giornata siamo stati configureing Junior, ma il mio Jurnal era vuota per quel giorno, perché non ho scritto nulla, perché non ho avuto alcun belle foto.

Ho aspettato per la formazione di gokart Top Kart modello Speedy 125 con un motore Rotax 125 Junior Max con 20 cavalli di potenza.

Il primo giorno di vacanza, abbiamo trascorso in pista in Čedad in Italia. Il tempo era bello e soleggiato.

Al mattino mi Klemen osservare le tecniche di guida. Matjaž continuava a indicare me che cosa devo prestare attenzione. Dopo che il mio go-kart è stato prepaired per me. In un primo momento non sapevo come si comporterà, così ho lasciato un po 'di riserva. Dal giro per giro ero più veloce e migliore. Presto Klemen mi ha raggiunto con la sua DD2 Intrepid. Insieme ci siamo divertiti e testate la potenza e la reattività dei veicoli.

La giornata è trascorsa molto velocemente. Anche se ho voluto continuare a guidare, che doveva finire perché il tempo trening scaduto. Naturalmente, la pulizia del go-kart seguiti dopo.

Io non vedo l'ora per la sessione trening nex con Rotax Max Juniro.

Ti ho lasciato alcune foto dalla formazione in gallerie.

Dan se je že začel precej pestro, saj smo na avtocesti imeli veliko srečo zaradi zaprtega odseka, ki ga je povzročila prometna nesreča. Kolona se je ustavila tik za izvozom Lukovica, tako da smo lahko tukaj zavili na izvoz in nadaljevali pot po stari cesti.

Na Vranskem nas je pričakala megla, ki se je zelo počasi dvigovala.

Postavili smo šotor in sestavili gokart. Poleg mene, ki sem predstavljala karting, so se kot aktivni tekmovalci različnih panog, predstavili vozniki za speedway, enduro, minimoto, motokros in offroad.

AMZS je poskrbel za pestro dogajanje.

Za najmlajše je bil organiziran vrtec, kjer so risali, se igrali ali gledali risanke. Tema iger je bila seveda promet. Vozili so se lahko s poganjači, malo večji pa so se lahko preizkusili v vožnji s kolesom ali z električnimi motorji po poligonu. Tu med motorji je užival predvsem moj mlajši bratec Timotej.

Imeli so tudi dva simulatorja in sicer vožnjo z motorjem ter avtomobilom. Vsak prekršek ali napaka je bila, kot opozorilo zapisana na zaslon. Vse to je bila sicer le igrica na računalniku, zunaj pa sem lahko videla resničnost napake, ki jo lahko naredimo pri 80km/h. Posledice trka vozila so lahko usodne sicer pa dokaj boleče.

Za »ta velike« pa je bilo postavljenih ogromno poligonov. Na izbiro so imeli:

• varčno vožnjo,
• varno vožnjo,
• meritve reakcijskega časa,
• spretnostno vožnjo na čas,
• vožnjo po makedamski klančini,
• obračanje in spretnostno parkiranje,
• karting, skuterji in motorji.

Najboljši je bil poligon za varčno in varno vožnjo.

Pri varni vožnji so se obiskovalci sami kot vozniki spopadli s pastmi na cestišču, preko radijskih valov pa so jih spremljali inštruktorji in jim dajali napotke. Peljali so se po klancu navzgor, pri spustu jih je pričakala podlaga, ki je simulirala steptan sneg, na njej pa so se morali izogibati vodnim stolpom. Po tej podlagi so morali peljati skozi ovinek. Na naslednji točki so preizkusili zavorno pot na morki in spolski cesti, potem pa jim je posebna miza odnesla zadnaj kolesa. Marsikdo se je zavrtel za cel krog. Čakal jih je še en moker ovinek in slalom med stožči.

Pri varčni vožnji je bila pot enaka, le da se je poleg voznika v avtomobilu peljal še inštruktor. Na vsakem odseku je razložil, kakšna naj bi bila varna vožnja in kako lahko privarčujemo kakšen deciliter goriva ali manj izpusta plinov v ozračje. Razložil je tudi tehniko zaviranja v sili, pravilno reakcijo pri zanašanju avtomobila in še kakšne druge trike in nasvete.

Obiskovalci so lahko preizkusili tudi , kako izgleda, če se v avtu postavite na glavo ali pa če ste ga malo preveč popili in se tla čudno postavljajo pod nogami.

Podjetje Recaro je predstavilo otroške avtosedeže, od lupinic do jahačev, vse za varnost najmlajših članov naše družine, ki se poleg nas vozijo v avtomobilih .

Ob enajstih so poligon spraznili za karting dirko, kjer so se obiskovalci pomerili med samo v vožnji z rentami.

Prav tako so prostor ob dveh popoldne pripravili tudi za predstavitev nas dirkačev. Vsako panogo športa, ki jo v Sloveniji omogoča AMZS je predstavil en dirkač. Vsak od nas se je gledalcem predstavil najprej po mikrofonu. Ko je novinar opravil krajši intervju, pa smo posamezno odpeljali vsak nekaj krogov po poligonu. Le motokrosist je poligon zamenjal za »off road«.

Imela sem možnost spoznati in govoriti s kar nekaj zanimivimi gosti.

Pozdravit me je prišla direktorica AMZS Centra varne vožnje na Vranskem, Lucija Živec, ki me je prva popeljala v svet kartinga ter predsednik upravnega odbora AMZS dr. Danijel Starman, ki je imel otvoritveni nagovor. Obiskal me je še profesor s fakultete za šport, dr. Pinter Stanislav, ki je tudi namestnik ambasadorja za šport, strpnost in Fair Play Republike Slovenije. Namigi o prehrani in telesni vadbi mi bodo prili precej prav. Govorila sem z gospo Sandro iz AMD Šlander Celje ter nekaterimi, ki jih žal še nisem poznala. Imela pa sem priliko poklepetati tudi z ambasadorko varne vožnje, ki je med drugim tudi odlična pevka, Alenka Godec. Moram povedati, da ima resnično lep glas in je zelo prijetna gospa.

Ne glede na to, da so se ljudje popoldan malo razkropili zaradi vlažnega vremena, pa so bili poleg mene veseli tudi moj brat Timotej , mami in ati.

Cel dan smo uživali, se pogovarjali z ljudmi ter preizkušali poligone, ki so jih pripravili na AMZS Centru varne vožnje na Vranskem.

V tem trenutku bi se jim še enkrat zahvalila za povabilo in za preživet čudovit dan.

Nekaj fotografij si lahko ogledate v galeriji.

Na trening pred dirko smo se odpravili že v četrtek. Prav čuden občutek je bil, ko smo v avto poleg vseh običajnih stvari znosili še ogromno dodatnih odej, termovelurjev in bund. Bil je namreč lep topel dan. Trening je potekal v krasnih vremenskih razmerah, saj je bilo kar 28°C. Dodelali smo še zadnje malenkosti pri vožnji in nastavitvah.

V petek zjutraj smo se prebudili v oblačen dan. Prav kmalu je začelo močno deževati. Lilo je kot iz škafa in na pisti je bilo ogromno vode. Odločili smo se, da s treningom počakamo do popoldneva in ta čas nastavili gokart za dež. Ker pa naliv kar ni pojenjal, ta dan sploh nismo odpeljali nobenega treninga. Smo bili pa vseeno precej mokri, saj smo čez cel dan preklapljali in iskali elektriko, da bi lahko kaj popekli za kosilo in večerjo. Naš stari plinski kuhalnik nam je res prav prišel, pa tudi tiste dodatne odeje in bunde. Ponoči se je živo srebro spustilo že močno proti ničli.

Sobotno jutro je spet prineslo sonce, bilo pa je še vedno precej mrzlo. Na jutranjem treningu je bila steza še precej vlažna, zato so bili časi dokaj slabi. Sem pa kljub temu dosegla najboljši čas. Na kvalifikacijah nas je bilo kar precej na progi, a smo se lepo razporedili. Vsi časi, ki sem jih dosegla so bili zelo dobri, čas zadnjega kroga pa je bil najboljši in tako sem zaslužila prvo štartno pozicijo.

Že od kvalifikacij naprej sem imela veliko podporo gledalcev. Prišlo je namreč veliko mojih navijačev. Nekateri med njimi so si prvič ogledali karting dirko. Zelo sem bila vesela njihovega obiska, navijanja ter držanja pesti.

V predfinalni dirki sem na štartu povedla. Po nekaj krogih sem v ovinku pri boksih izgubila eno mesto. Prehitevanje je izgledalo precej kaskadersko, saj sva oba udeležena v spopadu kar dobro odskočila v zrak. S pravilnim reagiranjem sem obdržala smer vožnje in boj se je nadaljeval še en krog. V istem ovinku sem prevzela vodstvo ter tekmovalcu pokazala, da se ne dam. S svojim tempom sem nadaljevala do cilja in zmagala.

Na finalno vožnjo smo se v boksih dobro pripravili. Tudi tokrat sem na štartu prevzela vodstvo in ga obdržala vse do konca. Z zmago v finalu sem pobrala največje možno število točk dneva. Hvala predvsem trenerju Matjažu za vso podporo, ki mi jo je nudil kljub njegovi poškodbi .

Popolna zmaga je bila res pika na i za zaključek letošnje sezone. Po sicer še neuradnih rezultatih sem s to zmago krepko povečala prednost pred drugouvrščenim v skupnem seštevku državnega prvenstva in Sportstil pokala 2011 in osvojila naslov državnega in pokalnega prvaka.

Po dirki so v naš šotor prišli moji navijači, ki so mi čestitali za zmago. Ogledali so si tudi opremo in bokse, se malce pogovorili, se skupaj veselili uspeha ter nazdravili s šampanjcem.

Jutro je napovedovalo lep sončen dan za preizkušanje novosti. Moja novost je bila predvsem to, da sem skoraj ostala brez mehanika in trenerja. Ker je bil moj trener Matjaž odsoten, smo bili na sončnem travniku dirkališča Ptuj, poleg mene, prisotni še, Klemen, Matic in Ivan. Seveda tudi moja starša. Ker je očka pomagal Klemnu in Ivanu, sem bila pri nastavljanju vozila odvisna predvsem od sebe in svojih občutkov. No, pomagala mi je mami.

Tudi na stezi ni bilo prav veliko gužve, prišlo je le nekaj zanesenjakov, ki so trenirali, da bi izboljšali rezultat na zadnji dirki letošnje sezone.

Trening je potekal zanimivo, pestro ter hitro. Kljub trudi in želji sem trening predčasno zaključila, saj se mi je v popoldanskem času razletel zobnik na sklopki. Imela sem srečo, saj sem ravno zapuščala stezo, ko mi je pred vstopom v kratko ravnico pred boksi, močno zaropotalo v motorju in pogona na zadnja kolesa ni bilo več. Nekaj slik o počenem zobniku in uničenim zaganjalnikom motorja sem poleg ostalih fotografij pustila v galeriji, pa si jih oglejte.

Časa za čiščenje in pospravljanje sem nato imela dovolj. Ogledala sem si še Klemnov in Matičev trening. Najbolj všeč mi je bilo, ko je Klemen presenetil Matica, kljub temu, da ima Matic hitrejši avto.

Poigrali smo se tudi s fotografijo in naredili nekaj duhcev voznikov v ovinku pri boksih. Klemen je v desetinki sekunde prevozil kar nekaj metrov in modri duhec je bil zabeležen na fotografiji.

Še nekaj dni in zadnja dirka za Državno prvenstvo in Sportstil pokal 2011 bo tukaj. Nanjo sem dobro pripravljena, predvsem pa sem sproščena in nabita z energijo. Se vidimo na Ptuju.

Fotografije so tukaj.

Tokrat zaradi majhnega števila kartistov nismo bili razdeljeni po skupinah. Predvsem mi je bilo všeč, ker smo lahko po svojih željah razporejali čas voženj in pavze. Po manjši spremembi v nastavitvi gokarta sem bila tudi z doseženimi časi kar zadovoljna. Naučila sem se tudi nekaj birokratskih stvari, zato sem prevzela nekaj dela v boksih. Ati je tudi tokrat vzel s sabo fotoaparat. Lahko mi je pokazal mojo napako v enem izmed ovinkov in upam, da jo bom sedaj lažje odpravila.

Kar hitro je prišel čas za odhod, saj nas je čakala še dirka v Logatcu. Na hitro smo pospravili in se odpravili najprej proti Ljubljani in potem naprej do Logatca. Tam je namreč AMD Žiri organiziral karting dirko.

Prvi trening smo sicer zamudili, prišli smo naravnost na kvalifikacije. Klemen, ati in mami so se pridružili tekmovalcem in se pomerili v boju za najboljše čase. Kot pričakovano je bil Klemen najhitrejši, mami je bila druga, ati pa tretji. Na dirki je Klemen takoj povedel, mami pa je bila deležna butanja in vrtenja v prvem ovinku in tako jo je kar nekaj tekmovalcev prehitelo. Vseeno se je hitro vrnila nazaj in začela s prehitevanji. Do cilja si je Klemen privozil precejšnjo prednost, mamici je uspelo priti na drugo mesto, atiju pa na tretje. Po zaključku je sledila še podelitev priznanj. Naj omenim še to, da tako gladke piste še nisem videla, zato je bilo še toliko bolj zanimivo za pogledat.

Dan je bil res kar pester in zanimiv. Naslednji vikend na Ptuju ni treningov, mogoče pa se srečamo kje drugje.

V galeriji si lahko ogledate še nekaj slik s treninga, dirke in podelitve. Nekatere slike so zaradi pozne ure žal malo meglene.