Na sedmo dirko letošnje sezone smo se na Ptuj odpravili že v četrtek zjutraj. Ta dan nisem imela prav veliko treningov, saj sem še malo počivala po bolniški. Proti večeru so se pokazali nevihtni oblaki, ki pa jih je veter vztrajno podil stran. Malo je tudi porosilo.

Petek je bil bolj naporen, saj so bili treningi kar precej pogosti. Zvečer pa je začelo pihati, bliskati in grmeti. Skrila sem se na varno v avto, medtem ko so "ta veliki" držali šotore, da jih ne bi odpihnilo. Pod šotori je nastalo pravo malo jezero. Še dobro, da sta dež in veter kmalu prenehala in smo se lahko v miru odpravili spat.

Sobotno jutro je bilo sveže, sonce pa je vztrajno sijalo in počasi segrevalo pisto (in očitno tudi glave nekaterih dirkačev in mehanikov). Na jutranjem treningu ni bilo več nobenih sledi deževnega večera, razen polomljenih in potrganih tend v kampu.

Zelo tesno je bilo na kvalifikacijah, saj smo bili prvi trije skoraj izenačeni. Za najhitrejšim tekmovalcem sem zaostala le za 8 tisočink sekunde, tretjeuvrščeni pa 9 tisočink sekunde za menoj. Obetala se je zanimiva tekma.

Štart na predfinalni dirki mi je odlično uspel. Takoj sem prešla v vodstvo in ostala vodilna do konca dirke.

Medtem je sonce že dodobra ogrelo dirkališče. Z naslednjim razredom je namreč začelo vreti tako med tekmovalci kot med spremljevalci. Dva izmed dirkačev sta se namreč zapletla v bitko, ki jo je eden zaključil izven steze, kar je povzročilo vročo kri v boksih. Zaplet se je reševal s komisijo in sodniki še pred dirko razreda 7, kar je privedlo do prvega nenačrtovanega premora. Tudi v razredu 9 je prišlo do večjega naleta po štartu, zaradi česar je bilo tekmovanje ponovno prekinjeno za četrt ure. V tem času so lahko mehaniki zamenjali oziroma popravili zvite in polomljene dele. Štart finalnih dirk se je tako prestavil za pol ure.

Finalno dirko sem pričela s prvega štartnega mesta. Po zopet odličnem štartu sem vodila kar nekaj krogov. Zaradi okvare na zavorah sem počasi izgubljala prednost. Sotekmovalec me je dvakrat prehitel pri vstopu v ovinek, a sem ga pri izstopu iz ovinka vedno prehitela nazaj. Ciljno črto sem tako prevozila kot zmagovalka. Po tehtanju sem se vrnila na štart, kjer mi je podžupan občine Hajdina podelil lovorjev venec. Odpeljala sem še častni krog po stezi in gokart zapeljala nazaj v park ferme.

Lepo je bilo videti trenerja Matjaža in ostale prijatelje, ki so se skupaj z mano veselili moje zmage.

Tudi finala ostalih razredov so bila zanimiva in še vedno vroča. V razredu 4 Rotax junior je Klemen Praznik dosegel drugo mesto, Sandro Lukovič je bil pri seniorjih z veliko prednostjo prvi, Matic Gorišek pa je bil tokrat drugi. David Rotar se žal dirke ni mogel udeležiti, bil pa nam je vsem v veliko pomoč.

Na podelitvi sta me Filip in Jakob iz zasede stuširala s šampanjcem. Delno sem jima vrnila, preostanek pa je presenetil trenerja Matjaža, saj se je nepričakovano polil po njegovi glavi .

Sedaj nam ostane še ena dirka zopet na Ptuju. Drugo oktobrsko soboto bom poskušala čim bolj sproščeno odpeljati še zadnjo dirko letošnje sezone. Se že veselim.

Fotografije v galeriji si boste lahko ogledali, ko se naspim.

Lahko noč.

V petek je bilo moje počutje odlično, zato sem zavzeto trenirala. Bil je zelo vroč dan in čas med treningi sem izkoristila za hlajenje v senci. Naredili smo še nekaj testov z našimi novimi gumami proizvajalca Mojo in sicer na modelu CX.

Na dan dirke so nas že zjutraj namesto sonca pozdravili oblaki. Do prvega jutranjega treninga si je sonce že izborilo prostor.

Na kvalifikacijah sem dosegla najboljši čas in si tako prislužila prvo štartno pozicijo ter prvo točko te dirke. Ko smo čakali na predfinalno dirko pa se je ulil dež in pošteno zmočil stezo. Zaradi visokih temperatur se je hitro sušilo, steza pa je vseeno malo drsela. Po dobrem štartu sem povedla. Prvih nekaj krogov me je vrat že kar pošteno bolel, ker me je sotekmovalec nenehno butal v zadnji del gokarta. V ovinku pred tribunami sem po trku zletela s proge. Hitro sem skočila ven in izvlekla gokart iz peska ter nadaljevala vožnjo, čeprav s precejšnjim zaostankom. Vseeno mi je uspelo priti na sedmo mesto.

V finalu sem super štartala in takoj prišla na četrto mesto. Zaradi prehitevanja me je v predciljni šikani gokart prevozil, iz zadnje gume preko motorja, vplinjača, zračnega filtra in bočnega ščitnika na roko in sprednji del mojega vozila. Takrat sem izgubila kar nekaj dragocenih sekund, ki jih je težko nadoknaditi. Kljub vsemu sem vztrajno vozila naprej. Kmalu sem se prebila na tretje mesto. Vedela sem, da je nekaj narobe, saj nisem mogla voziti tako hitro kot ponavadi. To se je poznalo tudi na časih. Ciljno črto sem prepeljala kot tretja. Ko je ati videl motor in mi ga pokazal, smo bili vsi veseli, da sem sploh prišla na cilj.

Čeprav se bliža prvi september in z njim prvi šolski dan, se zame šola še ne bo začela. Naslednja dirka je namreč že to soboto na Ptuju, kamor ste vsi lepo vabljeni.

Fotografije s tekmovanja najdete v galeriji.

GHD Lučine šteje med drugim za evropski pokal v gorskem avtomobilizmu, za gorski pokal centralno evropske cone za historic vozila, za avstrijsko in slovensko državno prvenstvo ter pokalno prvenstvo AŠ 2005. Kot je dejal direktor AŠ 2005 Dagmar Šuster, je to ena največjih športnih prireditev v Sloveniji ter ena od 30-ih največjih avtomobilističnih prireditev v Evropi.

Na sobotnem štartu je bilo 80 voznikov iz 10 evropskih držav, poleg Slovenije še iz Avstrije, Hrvaške, Češke, Italije, Nemčije, Bosne in Hercegovine, Madžarske, Črne Gore in Poljske. Na vseh uradnih treningih je bil izmed vseh voznikov najhitrejši Čeh Milan Svoboda s Formulo 3000 (Lola T 96/50), v nedeljo, na dan tekmovana pa je samo še potrdil vlogo favorita. Že v prvi vožnji je izmed 76 voznikov na štartu pripeljal na cilj prvi in dosegel rekord proge (v povprečju je vozil 114,89 km/h), s katerim je za več kot 4 sekunde izboljšal čas dosedanjega rekorderja prav tako češkega voznika Jaroslava Krajčija. Tudi v drugi in tretji vožnji je bil najhitrejši in tako v seštevku vseh treh voženj za več kot 13 sekund prehitel najbližjega zasledovalca Italijana Marietta Nalona z Lolo F3000. Tretji v skupni razvrstitvi tekmovanja je bil Avstrijec Hermann Waldy starejši (Lola B06/51). Najhitrejši Slovenec je bil Marjan Smrdelj na skupno četrtem mestu.

Na dirko so prišli tudi moje nekateri znanci, med njimi naj omenim Majo Hribar, za katero sem navijala in jo je žal VW Polo pustil na cedilu. po dirki smo izrekli nekaj besed in se seveda fotografirali.

Barve AMD Zvezda so zastopali Žakelj Aleš in Trček Klemen z Zastava Yugom 65 ter Mlakar Marko z VW Golf II. Vsi poznani žirovci. Marko je bil skupaj z Jernejem Modrijan, ki je poznan predvsem po svojem projektu Kit Kart. Super je bilo videti in sedeti v kartu. Slike si boste lahko pogledali v galeriji. Jernej in Marko hvala za postrežbo.

Dirko je bilo lepo spremljati, s štarta pa je bilo najlepše videti Jernejev Kit Kart ter seveda moj najljubši avto, Mitsubishi Lancer EVO. Odlične štarte so imeli še vozniki Lancia Delta Integrale. Marko je s svojo elektroniko v Golfu odlično opravil, štart pa tudi super speljal. Ne glede na to, da so avtomobili Zastava Yugo stara vozila, so se odlično odrezala, pa še veliko jih je bilo. Tako da, Aleš in Klemen, super.

Žal me je žalostilo to, ko sem slišala govorice, da se zna zgoditi, da dirke drugo leto v Lučinah ne bo. Upam, da se bodo stvari še kaj spremenile na bolje in da bom vseeno lahko še prišla pogledati ta moto spektakel, ki je najbljižji mojemu domu.

Fotografije z dirke si lahko ogledate v galeriji.

Po hitri sestavi in namestitvi vozila sem z vsem zagonom, dobro voljo in močmi začela enega izmed prav posebnih treningov. Zabavno je bilo prav čez cel dan, saj smo z vragolijami, uspešnim treningom, pogovori in novostmi popestrili sončen in topel dan v Čedadu.

Zanimivo mi je bilo videti tudi poseben gokart, izdelan na prav poseben način, saj ga ne more voziti prav vsak. Ko sem videla osebo, ki je z naporom in z veseljem sedla za volan tega vozila, zraven pa še posrečeno odpeljala veliko število krogov, mi je tudi to še posebej polepšalo dan. Če ima človek tako voljo in moč po uresničitvi sanj, potem se resnično lahko marsikaj doseže. Posebej prilagojenega Easykart-a, ki je na volanu imel ročici za plin in zavoro, je namreč vozil paraplegik. Glede na razmere, je bila njegova vožnja odlična, njegovo zadovoljstvo po končanem treningu pa nepopisno.

Klemen je s svojim znanjem preizkusil nekaj drugačnega in v ovinkih začutil kakšen je občutek, ko sediš na vozilu, katerega poganja nekaj močnejšega. Pravi, da bi se zadeve lahko kaj hitro privadil.

Tole pisanje bom počasi zaključila, saj je bila s polno luno obsijana večerna pot domov dolga, jutri pa me čaka še zanimivo srečanje z nekaterimi dirkači v boksih gorsko hitrostne dirke Lučine 2011. Če boste pridni, pa si boste lahko prebrali in ogledali koga vse sem obiskala.

V kolikor pa še niste zaspani, pa si lahko ogledate moj nočni pozdrav iz galerije.

Za tokratni trening v galeriji ne bo fotografij, saj je vreme poskrbelo, da ni kulturno uspela nobena slika.

Dirkališče je že navsezgodaj obiskalo kar nekaj nerazpoloženih italijanov, vendar si večina izmed njih ni upala takoj na stezo. Glede obiska je tako mokra pista izgledala dolgočasno prazna. Tudi kasneje se je le poredko z nje slišal zvok karting motorja.

Dela na treningu niti ni bilo veliko v primerjavi s tem, kar nas je čakalo doma. Naslednji dan smo imeli pravo čistilno in sušilno akcijo.